| environ. |
jama 1. Podzemna votlina, ki je dostopna s kopenskega površja ali morja, pogosto najdena na apnenčastem območju in kamnitih obalah. 2. Naravna razpoka, prostor ali niša, ki vodi pod zemeljsko površje, ponavadi leži v vodoravni ali rahlo nagnjeni smeri. Lahko ima obliko hodnika ali galerije, njeno obliko pa delno določata kamninska sestava in procesi, katerim je izpostavljena. Tako je jama, ki jo izoblikuje podzemna reka drugačna in se obenem močno razlikuje od tiste, ki je rezultat erozije morskih valov. 3. Naraven podzemen odprt prostor, v večini primerov povezan s površjem in dovolj velik, da lahko vanj vstopi človek. Najpogostejši tip jame nastane s korozijo apnenca |
